Daj, daj.

Objavljeno 22.01.2010

“Žal mi je.”

Zunaj piha veter.

“Res mi je žal.

Slišim ga, kako ukazuje brezi, naj ziba svoje veje.

“Tega ne bi smel storiti.”

Breza ga poslušno uboga – vidim jo, svoje veje prepušča njegovi volji.

“Daj draga, poljubi me.”

S seboj odnaša liste toplih jesenskih barv.

“Vedel sem, da boš.”

Nasmehne se.

  • Share/Bookmark
Lucia @ 19:19
Zapisano pod: Stories.
Ne.

Objavljeno 10.01.2010

Zato ker sem, se ne morem spremeniti.

Česar nimam, ne morem dajati.

Od tega kar želim biti, ne morem živeti.

  • Share/Bookmark
Lucia @ 16:55
Zapisano pod: Moje misli
Niso le besede.

Objavljeno 4.12.2009

So reči, ki jih nočemo slišati in so reči, ki jih moramo povedati, ker nas molk ubija.

So reči, ki so pomembnejše od tistih izrečenih.

Naša dejanja.

So besede, ki jih izrečemo, ker nimamo izbire.

So besede, ki jih zadržimo v sebi.

In vsake toliko časa reči govore same zase.

In niso le besede.

  • Share/Bookmark
Lucia @ 17:10
Zapisano pod: Moje misli
Moji materi

Objavljeno 13.11.2009

Rada imam tvojo podobo – tvoj nasmeh in prikupno mežikanje z očimi. Pred teboj skodelica kave, v lončku bela krizantema in v ozadju okno s pogledom na klanec.

Rada te imam, mati.

  • Share/Bookmark
Lucia @ 17:38
Zapisano pod: Moje misli
Vrni se.

Objavljeno 28.10.2009

Res si želim, da bi dvignila tisto prekleto slušalko in me poklicala.

Ker jaz, jaz te pogrešam.

Hočem, da mi poveš, zakaj se izgubljaš, četudi bo bolelo.

Hočem. Moram. Potrebujem.

  • Share/Bookmark
Lucia @ 23:16
Zapisano pod: Moje Življenje
Navaden čik.

Objavljeno 19.10.2009

Moje življenje je navaden čik.

Želim si ga, močno si ga želim, a potem ko ga držim v rokah in omamo vdihavam vase, potreba mine. Izgoreva počasi, a enakomerno. Tlenje ga uničuje, rdeč pas na njem ga počasi spreminja v pepel. Ostanke otresam v črn ovalen pepelnik – ne pomenijo mi ničesar več. Sivi so, odurni. Ko nimam ničesar več, kar bi me zadovoljilo, ga brezbrižno zmečkam na dno črne posode. Le še dim ostaja v mali sobici in še o le-tem kmalu ni sledi.

Pepel je bil in v pepel se je povrnil.

smokingsilhouette.jpg

  • Share/Bookmark
Lucia @ 20:13
Zapisano pod: Moje Življenje
Če…

Objavljeno 24.09.2009

Če ti ne bi nikdar pustila oditi, bi še vedno bil, kakršnega sem te poznala?

Če bi ti ostal in bi se jaz potrudila?

Ko bi le lahko zavrtela čas.

Tega ne bova nikoli vedela.

  • Share/Bookmark
Lucia @ 18:47
Zapisano pod: Moje Življenje
Morje v meni.

Objavljeno 23.07.2009

Veter nosi moje lase, morje valovi zaradi njegove sile, celo mogočne ciprese se upogibajo na njegov ukaz. Prinaša vonj po morju – sveže, pomlajeno se počutim. Smola, ki pada z borovcev vonj še posladi in skorajda lahko čutim sol na svoji koži. Sliši se zvok čričkov in zvok valov, ki butajo ob skale. V daljavi se vidijo medle luči bark, vsaj tistih, ki jih ni zasenčil mesec. Svojo svetlo mesečino meče tako, da se mi zazdi, da lahko vidim vse do dna morja.Takrat se zavem, zakaj ljudje temu pravijo idila – ker je res čudovito.

  • Share/Bookmark
Lucia @ 12:05
Zapisano pod: Moje misli
ENAKI

Objavljeno 29.06.2009

Vsi smo enaki.

Le da so nekateri bogatejši od ubogih,

.

požrešnejši od lačnih,

.

potrebnejši pozornosti od osramočenih

.

in bolj zaželjeni od osamljenih.

  • Share/Bookmark
Lucia @ 20:36
Zapisano pod: Moje misli
Odpuščanje.

Objavljeno 21.06.2009

“Bi mi odpustil?”

.
.

Nastala je tišina. Zrla sta si v oči, ne da bi pretrgala vez napetosti, ki se je pletla med njima. Svet se je vrtel okoli njiju, a onadva ga nista opazila. Vprašanje je obviselo v zraku.

.
.

“Bi ti odpustila meni?”

.

.

Vedela sta, da s tem ne moreta živeti. Breme, ki jima je obtežilo nekoč nedolžni srci, ni pustilo, da bi mirno živela naprej. Ona ga je ljubila, on je ljubil njo. Strah jima je napolnil kosti in tako je tesnoba ostala.
  • Share/Bookmark
Lucia @ 22:36
Zapisano pod: Stories.