“Žal mi je.”

Zunaj piha veter.

“Res mi je žal.“

Slišim ga, kako ukazuje brezi, naj ziba svoje veje.

“Tega ne bi smel storiti.”

Breza ga poslušno uboga – vidim jo, svoje veje prepušča njegovi volji.

“Daj draga, poljubi me.”

S seboj odnaša liste toplih jesenskih barv.

“Vedel sem, da boš.”

Nasmehne se.

Zato ker sem, se ne morem spremeniti.

Česar nimam, ne morem dajati.

Od tega kar želim biti, ne morem živeti.

So reči, ki jih nočemo slišati in so reči, ki jih moramo povedati, ker nas molk ubija.

So reči, ki so pomembnejše od tistih izrečenih.

Naša dejanja.

So besede, ki jih izrečemo, ker nimamo izbire.

So besede, ki jih zadržimo v sebi.

In vsake toliko časa reči govore same zase.

In niso le besede.

Rada imam tvojo podobo – tvoj nasmeh in prikupno mežikanje z očimi. Pred teboj skodelica kave, v lončku bela krizantema in v ozadju okno s pogledom na klanec.

Rada te imam, mati.

Res si želim, da bi dvignila tisto prekleto slušalko in me poklicala.

Ker jaz, jaz te pogrešam.

Hočem, da mi poveš, zakaj se izgubljaš, četudi bo bolelo.

Hočem. Moram. Potrebujem.

Moje življenje je navaden čik.

Želim si ga, močno si ga želim, a potem ko ga držim v rokah in omamo vdihavam vase, potreba mine. Izgoreva počasi, a enakomerno. Tlenje ga uničuje, rdeč pas na njem ga počasi spreminja v pepel. Ostanke otresam v črn ovalen pepelnik – ne pomenijo mi ničesar več. Sivi so, odurni. Ko nimam ničesar več, kar bi me zadovoljilo, ga brezbrižno zmečkam na dno črne posode. Le še dim ostaja v mali sobici in še o le-tem kmalu ni sledi.

Pepel je bil in v pepel se je povrnil.

Če ti ne bi nikdar pustila oditi, bi še vedno bil, kakršnega sem te poznala?

Če bi ti ostal in bi se jaz potrudila?

Ko bi le lahko zavrtela čas.

Tega ne bova nikoli vedela.

Veter nosi moje lase, morje valovi zaradi njegove sile, celo mogočne ciprese se upogibajo na njegov ukaz. Prinaša vonj po morju – sveže, pomlajeno se počutim. Smola, ki pada z borovcev vonj še posladi in skorajda lahko čutim sol na svoji koži. Sliši se zvok čričkov in zvok valov, ki butajo ob skale. V daljavi se vidijo medle luči bark, vsaj tistih, ki jih ni zasenčil mesec. Svojo svetlo mesečino meče tako, da se mi zazdi, da lahko vidim vse do dna morja.Takrat se zavem, zakaj ljudje temu pravijo idila – ker je res čudovito.

“Bi mi odpustil?”

Nastala je tišina. Zrla sta si v oči, ne da bi pretrgala vez napetosti, ki se je pletla med njima. Svet se je vrtel okoli njiju, a onadva ga nista opazila. Vprašanje je obviselo v zraku.

“Bi ti odpustila meni?”

.